Bekser - žveplovodik
Bekser - nevinski vonj po gnilih jajcih, kasneje tudi po merkaptanskih spojinah, je pogosta napaka naših vin. Na nastanek in intenziteto vpliva precej dejavnikov, odpravljamo pa ga z močno zračnim pretokom v začetni fazi ter s kontroliranim dodatkom enoloških sredstev.
Za nekatere vinske letnike je pojav bekserja, oz. žveplovodika (H2S) pogostejši. V začetni fazi, ponavadi med vrenjem ali po končanem alkoholnem vrenju, predvsem po žveplanju, se v vinu oz. moštu pojavi tuj vonj (tudi okus), ki spominja na gnila jajca (žvelovodik oz H2S), ki se kasneje, če ga ne izženemo pravočasno, izraža z različnimi netipičnimi vonji, na katere se ob pokušanja vin celo navadimo in jih težje zaznamo.
V zgodnji obliki bekser povzroča prisotnost plina spojine H2S v vinu. Pogoji za nastanek so številni, našteli bomo najpomembnejše:
1. prisotnost elementarnega žvepla (ostanki škropiv, nepravilno žveplanje sodov, grozdja ali mošta...),
2. nerazsluzen most,
3. višja vrelna temperatura,
4. prisotnost (divjih) kvasovk, ki proizvajajo več H2S,
5. razgradnja aminokislin,
6. nižja vsebnost kislin (večja verjetnost za nastanek H2S) ...
Klasične in zaznavne vonjave po žveplovodiku v zgodnejši fazi uspešno izženemo z zračnim pretokom in ločitvijo vina od droži, ki mu sledi izdatno žveplanje. V kolikor žveplovodika nismo odstranili uspešno, ali pogoji za nastanek obstajajo še naprej, nastanejo merkaptanske spojine oz. produkti, ki se odražajo v sproščanju diskretnih vonjav po čebuli, česnu, cvetači..., ob bogatejši aromatski sestavi vin krepkejših letnikov pa nepozornemu kletarju pogosto ostanejo prikrite! Tako nastalih spojin z zračnim pretokom ne izženemo več, običajno pomaga kontroliran dodatek bakrovega sulfata (do 1 g/hl), zaradi stranskih učinkov v primerih prevelikih odmerkov, pa svetujemo predhodno testiranje na manjši količini in posvetovanje s strokovno službo.