Bekser - nevinski vonj po gnilih jajcih, kasneje tudi po merkaptanskih spojinah, je pogosta napaka naših vin. Na nastanek in intenziteto vpliva precej dejavnikov, odpravljamo pa ga z močno zračnim pretokom v začetni fazi ter s kontroliranim dodatkom enoloških sredstev.

Za nekatere vinske letnike je pojav bekserja, oz. žveplovodika (H2S) pogostejši. V začetni fazi, ponavadi med vrenjem ali po končanem alkoholnem vrenju, predvsem po žveplanju, se v vinu oz. moštu pojavi tuj vonj (tudi okus), ki spominja na gnila jajca (žvelovodik oz H₂S), ki se kasneje, če ga ne izženemo pravočasno, izraža z različnimi netipičnimi vonji, na katere se ob pokušanja vin celo navadimo in jih težje zaznamo.

V zgodnji obliki bekser povzroča prisotnost plina spojine H₂S v vinu. Pogoji za nastanek so številni, našteli bomo najpomembnejše:
1. prisotnost elementarnega žvepla (ostanki škropiv, nepravilno žveplanje sodov, grozdja ali mošta...),
2. nerazsluzen most,
3. višja vrelna temperatura,
4. prisotnost (divjih) kvasovk, ki proizvajajo več H₂S,
5. razgradnja aminokislin,
6. nižja vsebnost kislin (večja verjetnost za nastanek H₂S) ...

Klasične in zaznavne vonjave po žveplovodiku v zgodnejši fazi uspešno izženemo z zračnim pretokom in ločitvijo vina od droži, ki mu sledi izdatno žveplanje. V kolikor žveplovodika nismo odstranili uspešno, ali pogoji za nastanek obstajajo še naprej, nastanejo merkaptanske spojine oz. produkti, ki se odražajo v sproščanju diskretnih vonjav po čebuli, česnu, cvetači..., ob bogatejši aromatski sestavi vin krepkejših letnikov pa nepozornemu kletarju pogosto ostanejo prikrite! Tako nastalih spojin z zračnim pretokom ne izženemo več, običajno pomaga kontroliran dodatek bakrovega sulfata (do 1 g/hl), zaradi stranskih učinkov v primerih prevelikih odmerkov, pa svetujemo predhodno testiranje na manjši količini in posvetovanje s strokovno službo.