Je za peronosporo najbolj razširjena in dostikrat najbolj nevarna bolezen vinske trte. Ob močnejšem napadu se začnejo listi zvijati ali celo odpadejo. Bolezen je mnogo nevarnejša na grozdju, če so jagode ob napadu še drobne, porjavijo in se posušijo, če pa so večje, se obdajo s sivkasto pepelasto plesnivo prevleko, kmalu nato počijo in pokažejo pečke.

Povzroča jo glivica, ki je leta 1845 prišla iz Amerike v Evropo.

Bolezen ni odvisna od veliko vlage, zato se pojavi zgodaj spomladi. Na obeh listnih straneh povzroča sivkasto belkasto pepelasto prevleko.  Glivica napade tudi cele poganjke in povzroča njihovo sušenje ali pa slabo odebelitev in olesenitev. Na že olesenelih rozgah opazimo značilne rdečkasto rjavkaste nepravilno razporejene pege (slika spodaj).

Oidij sodi v skupino gliv z imenom pepelaste plesni. Ob močnejšem napadu lahko glivica uniči velik del pridelka. Gliva razvije svoje podgobje in poletne trose na površini napadenih organov vinske trte. Gliva s podgobjem preraste v očesa, ki se razvijejo v listnih pazduhah za naslednjo sezono. Prezimi v obliki micelija v očesih, spomladi požene svoje hife že na pognale poganjke in liste. Značilno za glive je, da bolne mladike, listi in grozd poleti dišijo po plesni in gobah.

Oidij je nevaren v bolj sušnih in toplih letih z visoko relativno zračno vlago. Še posebno mu ustrezajo lege, kjer se ozračje zelo segreje in kjer se zračna vlaga dolgo zadržuje. Na močnejši pojav oidija vplivajo tudi nekatere vzgojne oblike, gosti nasadi, neopleti trsi, skratka vse kar zadržuje vlago.

Pri določanju časa škropljenja proti oidiju se ravnamo po jakosti pojava oidija v preteklem letu. če smo imeli z oidijem v preteklem letu veliko težav, bomo prvič škropili že, ko so mladike dolge 10 do 15 cm. Nadalje škropimo proti oidiju tako, da pri vseh škropljenjih proti peronospori dodamo škropivu še močljivo žveplo in (ali) učinkovitejše fungicide proti oidiju. Če v preteklem letu z boleznijo nismo imeli težav bo dovolj, da začnemo škropiti proti oidiju takrat, ko prvič škropimo proti peronospori.

RAZLIKA MED PERONOSPORO IN OIDIJEM:
Peronospora napada najprej listje in potem grozdje, oidij pa napada najprej grozdje in zatem listje. Jagode, ki jih je napadla peronospora postanejo sive le tedaj, če so še drobne; drugače jagode pri napadu peronospore porjavijo ali pa dobijo višnjevkaste liste. Jagoda je tudi znotraj rjava in je taka, kot bi bila sparjena. To je zato, ker živi koreninica peronospore v notranjosti jagode. Na koncu jagoda počrni in se posuši. Pri oidiju pa koreninica jagode živi vedno na površju jagode. Jagoda postane zunaj siva, znotraj pa je zdrava. Pri oidiju oboli le kožica jagode. Kožica se razpoči, tako da vidimo pečke. Pozneje se cel plesniv grozd posuši in smrdi po plesni.